Dobro, to je bila ljubezen, kaj pa naše ostale potrebe? Velika večina naših ostalih potreb je povsem umetnih - tako pravi psihologija, ki nam jih tudi vceplja. Da, mogoče so res umetne, ampak brez njih ne moremo... Tako kot droga - to je umetna potreba - a ko jo enkrat začneš jemati - je za tebe še kako pomembna potreba. Kako se jih potem rešiti? Lahko naenkrat (to sicer bolj odsvetujem kot ne) ali pa postopoma (priporočam).
Od kod izhajajo umetne potrebe? Bolj ko se zavedaš, da si ljubljen, manj dokazuješ svojo vrednost. Nimaš več potrebe po kupovanju lepih oblek, brezhibne frizure, lepega avta, velikanske hiše, po zasedanju "pomembnih" in "odgovornih" funkcij in služb, po menjavi spolnih partnerjev, ki te pustijo praznega (ti pa njih)... Praktično vsa ekonomija današnjega časa temelji na tem, da skuša z umetnimi stvarmi zapolniti tisto praznino, ki so jo ustvarili njeni služabniki (religije in ljudje, ki želijo dobro živeti na račun drugih - to smo vsi tisti, v katerih ljubezen še ne prebiva). In kaj je ta praznina? Praznina je pomanjkanje zavedanja, da si ljubljen in to ne od človeka, ampak od samega Boga. Da, vem, da misliš, da Bog ne obstaja - saj so ti milijonkrat povedali razni "strokovnjaki", da za njegov obstoj ne obstaja noben dokaz. Ali bi bil presenečen, če ti povem, da so se ti lagali? In tvoj ugovor? Kje je bil Bog, ko sem ga rabil - ko so me v življenju poteptali? Dragi moj, nisi edini. Jaz sem bil tudi poteptan - a tudi jaz sem teptal druge. Namesto da bi iskal ljubezen in Boga, sem se vedno bolj zanašal na pretvarjanje, laži... Mislil sem, da mi gre vedno bolje v življenju, nisem pa videl, da vedno bolj tonem. In mene je ljubezen našla in me dvignila. In ne morem biti tiho in sedeti na kavču in gledati televizijo, medtem ko ljudje obupujejo nad življenjem... To je lastnost ljubezni - ne more biti nedejavna in ne pomagati drugim - vprašanje je samo, če jo mi želimo sprejeti, ko nas kliče... In ker ljudje praznine ne morejo zapolniti in ker s poskušanjem povzročijo še večje probleme, obupajo nad življenjem. Iščite ljubezen, poslušajte o njej, spoznajte jo in sprejmite jo.
Ko imaš enkrat rad človeka, ko si vesel, da obstaja in mu želiš vse dobro... je vse drugače. Dvomim, da sploh veš, kaj to pomeni - a se že veselim, da boš to v življenju izkusil. Imel sem kakih 21 let, ko me pokliče dober prijatelj in mi pove, da je na ustnem izpitu odlično opravil. Prvih nekaj sekund (4-5) sem mu zavidal, potem pa sem si rekel: "Čakaj no malo - on se je učil - ali si se ti učil? Tvoj prijatelj je, zakaj bi mu zavidal..." Bil je mesec januar, mene pa je v predelu srca začelo silovito greti. Dolgo časa sem hodil po mrzli Ljubljani in čeprav sem si bundo celo odpel, me je srce grelo čez in čez. To je bila neverjetna toplota. Po tej izkušnji sem si rekel: "Uau, a to pomeni želeti dobro nekomu?" To mi je bila spodbuda za poznejše iskanje Boga. Iskal sem ga tudi v misticizmu, a ga tam nisem našel.
Ko enkrat začneš ljubiti se zgodi čudovita stvar. Veliko telesnih "napak", ki jih želi sodoben človek skriti, preprosto več ne obstaja. Povešene prsi, velik nos, brazgotine, škiljenje, grbavost, celulit, debela zadnjica, majhna pamet... vse to izgine - tega več ne vidiš - vidiš samo človeka. Premajhni ali čudno oblikovani telesni organi, ki so za ljudi, ki ne živijo v ljubezni, izredno pomembni - vse to je v ljubezni nepomembno. Ljubezen pokrije množico napak.
Da, to se lepo sliši, toda kaj bom pa jedel? Tudi to je osnovna potreba človeka. Da, toda ne tako osnovna kot ljubezen :) Ljudi je strah, kaj bodo jedli, kaj bodo oblečeni, kako bodo ogrevali stanovanja, kako bodo šli na morje, kako bodo odplačali kredite...
Sam strah jih je. Bojijo se brezveznih stvari, česar bi se morali bati pa se ne bojijo - recimo svoje neumnosti... Nisem še srečal človeka, ki bi mi rekel: "Veš, Milan - tako se bojim svoje neumnosti!" In kje se rešiš neumnosti? Bog ti da pamet - zadeva rešena.
Tudi jaz, tako kot ti, sem mislil, da potrebujem ogromno sodobnih produktov in storitev sodobne človeku in naravi sovražne družbe. Sčasoma sem vedno bolj in bolj spoznaval, kako preprosto je lahko življenje. Nekaj mesecev preprostega življenja sem okusil v Indiji. Celo v deroči Gangi izpod ledenika sem se okopal - imela je 0 stopinj :)Za Himalajo sem se bolj oblekel, sicer pa sem imel dve obleki. Kaj to pomeni? Po naše povedano dvakrat po dve rjuhi in dva trakova. Iz dveh trakov se da narediti čudovite spodnjice (jogijski kopen). Iz ene rjuhe se da narediti čudovite hlače (ne da bi jih šival ali spenjal) in iz druge se da narediti pulover. Obleke sem pral na roke. Tako oblečeni hodijo stari kmetje ali pa jogiji. Umival sem se z vodo, ki jo je ogrelo sonce. Zjutraj ob štirih ali petih je bila kar hladna :) Videl sem čudovite hiške iz blata - preproste - vsakdo si jih lahko naredi - brez 20 letnega kredita :) Videl sem marsikaj. Ker se Indija naglo razvija, kar pomeni, da se vedno več žensk prodaja, vedno več otrok se drogira in vedno več zemlje je zastrupljene, me je veliko ljudi gledalo s spoštovanjem. Takrat sem bil sledilec ene izmed njihovih ver. Poleg tega sem bil še belec in če to dvoje združiš, je okrog tebe na tisoče nasmejanih obrazov. Ko sem se prvič vrnil v Evropo, je bil to za mene kar šok: tako malo ljudi in še tisti, ki so, so kot kup nesreče. To je bilo še pred letom 2008, ko so bili ljudje še bolj zadovoljni :)
"Zakaj sem se vrnil, če je tako lepo?" mi zna zabrusiti marsikdo, ki zaenkrat še ni pripravljen spremeniti svojega pogleda na svet. Najraje bi živel na deželi, daleč stran od civilizacije - a civilizacija je agresivna in zelo hitro uničuje svet, v katerem bi rad živel. Uničuje otroke, ženske, moške, zemljo - posebno pa zaničuje pravega Boga, ki je ljubezen. Mogoče bi si lahko našel kakšen kotiček na širnem svetu, kjer bi bil varen pred vam podobnimi ljudmi (tudi jaz sem vam bil podoben) še nekaj let - a koliko? In tudi če bi si našel tak kotiček - mi ljubezen ne pusti, da bi živel mirno življenje, saj vem, kaj počnete s šibkejšimi od sebe. Vem, kaj počnete vi in vem, kaj počnejo z vami... Vi si zatiskate oči in tudi jaz sem si jih, a si jih ne morem več. Zavrženi ljudje, otroci na ulicah - pa tudi direktorji - vsi imamo velikanske brazgotine, ki jih lahko pozdravi samo ljubezen, ljubezen, v katero večina ljudi sploh ne verjame več. A ljubezen obstaja :)))
Kaj bomo pa jedli? O hrani ne želim veliko pisati, bolj se koncentriram na Boga in ljubezen - to je glavno. A tudi o hrani je potrebno nekaj napisati, da. Naj bo :) Človek potrebuje izredno malo hrane za preživetje. Tudi potreba po enormnih količinah industrijsko predelane hrane je napihnjena. To je moja izkušnja. Človek je rojen za življenje v ljubezni in svobodi, a ljudje gradijo sistem, v katerem so sužnji sovraštva. Uničujemo si hrano in vodo...
Da, kaj pa voda? Voda? V Indiji sem pil vodo tam, kjer so jo pili domačini. Seveda sem se za to posebno pripravil. Navadnega belca bi to zvilo. Voda ima v različnih deželah različen okus in po enem mesecu pitja z določene pipe sem izvedel, da se meša s kanalizacijo. A človek preživi :) Je pa vedno več strupenih odplak, ki so posledica tovarn, v katerih kot sužnji gara na milijone ljudi, za nas Evropejce...
Ni me strah piti zastrupljeno vodo, če in ko nam bo samo še to preostalo. Ni me strah umreti od lakote. (Tega se ravno ne veselim, ampak strah me ni:) Ni me strah spati zunaj. Ni me strah obdelovati zemljo. Ni me strah zboleti in trpeti - če in ko ne bo zdravstvo več delovalo. Strah pa me je samo ene stvari: da bi izdal ljubezen. Vam se ne zdi nič posebnega, če zaspite skupaj s "partnerjem" obrnjeni eden proti drugem s hrbtom, če zaspite v sovraštvu zaradi kakšne izredno pomembne stvari kot je npr... saj ne vem več, zakaj se sploh sovražite. To, da zaspiš z nekom v isti postelji v sovraštvu in v jezi - to, dragi moj, ni življenje. Lahko imaš zadosti za jesti in za piti - a ljubezni nimaš. K temu te kličem... k ljubezni, k spoštovanju vsakega življenja - svojega, a tudi življenja drugih.
Sicer pa... prejšnji teden smo posadili krompir na najeti njivi. Če bi me leta 1986 vprašal, kaj bom počel leta 2013, bi ti znal povedati, da bom sodeloval pri gradnji lunarne kolonije itd. Niti na misel mi ne bi prišlo, da bi rekel, da bom skupaj s starši sadil krompir in ga z motiko zasipal. Leta 1986 smo to počeli namreč s konjem. Leta 1986 smo vzeli s seboj cekar pijače, soka, vina (kar ne odobravam, ampak ok:), kruh, salamico, sirček... Znali smo se poveseliti. In je prišlo leto 2013, čas, za katerega smo mislili, da bomo že leteli po zraku in da se ne bomo več vozili po cestah - ha, mogoče se nam pa zato tako mudi... Nisem si mislil, da na njivah ne bo nobenega otroka. Če je otrok na njivi, je to nasilje in nekaj nenormalnega - če je v gostilni - je to povsem ok. In me je prešinilo: danes imamo več konjev (v vasi) kot kdajkoli - a konje imamo za gledati in za jahati - ne pa za delati. Podobno velja za ženske in moške - vse to imamo za jahati in za gledati in podobno počnemo tudi z otroci. Pošiljamo jih nekam, da se jahajo in da jih jahajo. "Otroci so za gledat in ne za delat," po našem mišljenju. Lepe spomine imam na kratek čas, ki sem ga kot majhen fantič preživel na njivi in polju... Lepe spomine imam na zakonske zveze, ki so bile trdne... in v katerih sta mož in žena spoštovala drug drugega... Koliko ljudi tega sploh ni videlo... Drugačno življenje je možno! V kratkem času smo nekritično sprejeli povsem drugačne ideje in te ideje nam škodujejo, so nam sovražne. Razkrinkajmo jih in se jim odpovejmo. In ne verjemimo laži, da drugačno življenje ni možno!
